Ime mi je Damjan

Gledališka igra

Avtorica: Suzana Tratnik
Režija in dramaturgija: Alen Jelen
Igra: Neva Jana Flajs
Lektor in glas: Tomaž Gubenšek
Kostumografija: Maja Ljubotina
Glasbena oprema: Xenia Jus
Produkcija: ŠKUC gledališče, 2002

Premiera: 6. junij 2002, Atelje 2050, Ljubljana

Ponovitve:
2) 7. junij 2002, Galerija ŠKUC
3) 11. junij 2002, Atelje 2050
4) 14. junij 2002, Galerija ŠKUC
5) 20. junij 2002, Klub Monokel
6) 20. julij, Pretorska palača, Primorski poletni festival, Koper
7) 15. avgust 2002, Poletna scena, Nova Gorica
8) 1. oktober 2002, Teater v Galeriji, Galerija ŠKUC
9) 18. oktober 2002, Festival LUPA, Klub Monokel
10) 19. december 2002, Pekarna/Gustaf, Maribor
11) 15. februar 2003, Klub mladinski center, Brežice
12) 18. april 2003, Aprilska identiteta, ZUIM, Kamnik
13) 23. maj 2003, Kosovelov dom, Sežana
14) 25. julij 2003, Dobimo se pred Škucem, Galerija ŠKUC
15) 16. december 2003, My Name is Damian, prevod in lektura: Elizabeta Žargi, Teater v Galeriji, Galerija ŠKUC
16) 23. april 2004, Škuc – 20 let gejevskega in lezbičnega gibanja, Klub Tiffany, Metelkova mesto
17) 19. junij 2004, Mercredi Special nuit queer, Kunsthaus, Graz (Avstrija)

Predstavitev

Damjan je devetnajstletnik, na svojstven način izgubljen na križišču spolnih identitet in usmerjenosti. Je pa upornik, ki mu nikoli ne zmanjka razlogov: starši ga ne razumejo, šola mu ne diši, prijatelji ga lomijo, punce so svojeglave. Poleg vsega pa je svet že tako in tako narejen za druge, za »tavisoke«, ki jim je že vse prištimano in na pladnju prineseno, zato sploh nima smisla, da bi se človek, ki se je rodil kot »tanizki«, v življenju kaj preveč pretegoval.
Zato ni čudno, da Damjan rad žurira, pozabi na probleme in kaj popije. In takrat se ga ne sme dražiti, ker znori. Pa saj vsak znori, če se ga nažre, Damjan pa še posebej, gotovo ima kakšne probleme. Ko se je stepel s svojim fotrom, je bila cela štala doma in mat se je zbala, da se bosta foter in Damjan pobila. To bi bilo škoda, če bi se pobili, saj so v resnici čisto v redu familija. Zato je Damjan pristal pri psihologu, čeprav ni vedel, kako se je treba tam obnašati in kaj hoče psiholog od njega. A je le nekaj izvedel, o neki vezi med njim in fotrom, ki naj bi ju vlekla skupaj in narazen. Skupaj in narazen.
Obiski pri psihologu Damjana niso umirili in pozneje ga starši pošljejo na skupino za samopomoč, kjer naj bi mu na vsak način odprli glavo – in Damjana nič ne briga, če bo zdaj zasmrdelo. Tako se je znašel v skupini pijancev in džanksov, luzerjev, s katerimi se ne more poistiti, saj ima v primerjavi z njimi veliko več življenjskih izkušenj, od indijanskih do slovenskih, kar na skupini tudi pove. Velikokrat odpre usta samo zato, da bodo drugi vedeli, kaj se pravi počenjati pizdarije. Kaj pomeni poznati klošarje, pijance, kurbe, direktorje, pedre, Slovence in čefurje – vse od najvišjih do najnižjih. Damjan mimogrede razkrije paleto razrednih obarvanosti in z levo roko pokaže svoje mesto na njej. Seveda ni tako butast, da ne bi vedel, kam sodi: v ljubljanske Moste. In tam bo najbrž ostal do konca svojega življenja.
Ko se je udeležil terapevtske skupine, se je sicer zaklel, da bo molčal, sedel bo tam in bo tiho ko rit, saj se med norci ni znašel po svoji volji. Za udeležbo na skupini je tastarim dal en sam pogoj: da se sme imenovati Damjan. Kljub temu na skupini za samopomoč rad odpira usta in kaj pove, že zato, da bi jih s svojimi prigodami zaprl drugim in da bi Vlado, socialni delavec in vodja skupine, imel kaj zapisati.