Suzana Tratnik - Vzporednice

Vzporednice

Suzana Tratnik v Vzporednicah skozi trinajst zgodb podaja pogled manjših na velike, pa tudi velikih na velike, ki so lahko v hipu zelo majhni, in majhnih na majhne, ki se nenadoma izkažejo za veliko večje kot veliki. Skratka, otroški in odrasli svet, ki ga umeščenost v provinco z vsemi čudaštvi in gastarbajterji dela nenavadno kozmopolitskega, se pri Suzani Tratnik nenehno prepletata. A ne na klasičen način, ko si otroci tu in tam sicer privoščijo kakšno burko, a na koncu zgodbe vendarle spokorjeno zrejo v svojo napako in se pustijo gladiti prizanesljivim starejšim, še najmanj pa otroci oproščajo in prizanašajo drug drugemu.  V tej zbirki avtorica najbolj izrazito zapisuje tisto »drugo zgodbo«, ki je že pregovorno nikoli ne slišimo, saj je vedno v ospredju prva. Tako se namreč kaže večplastnost njenih vzporednic, ki odpirajo eno temo in brez napora vpletejo in zaključijo z drugo ali tretjo. Kar pripovedovanje ves čas močno veže in mu daje vtis natančnosti in celovitosti, je kakor skrivnostni »onej«, «ono«, tisto nekaj, s čimer straši, govori in nenazadnje tudi razlaga razlomljenost sveta pripovedovalkina stara mama.

(Alenka Vesenjak)

Suzana Tratnik je za zbirko kratkih zgodb Vzporednice prejela nagrado Prešernovega sklada 2007 za literaturo, istega leta je bila tudi v ožjem izboru za Fabulo, nagrado za kratko prozo.

Ko sem prebrala svojo prvo knjigo, v kateri se na koncu giljotina in revolucija le srečata, čeprav to ni naravnost povedano in zato nekateri iz sorodstva knjig ne razumejo, mi je stara mama za prebiranje med čuvanjem na vrtu podarila knjigo O duhovih. Rekoč, da obstaja še tisti drugi svet. Hotela sem vedeti, kateri drugi svet je to in kje je takrat, ko smo v prvem. Knjiga o nezemeljskih duhovih je imela črne strgane platnice, ker so jo bojda nekoč nekomu dobesedno iztrgali iz rok. Poleg tega je ta knjiga šla skoz mnoge roke, ampak tiste prve, iz katerih je bila iztrgana, so bile menda mrtvečeve.