Suzana Tratnik - Tretji svet

Tretji svet

Enaindvajsetletna junakinja Alenka se sredi osemdesetih let udeleži svetovne lezbične konference v Ženevi. Ta politična, socialna, čustvena in seksualna izkušnja ji potrdi in osmisli lastno identiteto in hkrati prinese spoznanje, da kot lezbijka v svoji socialistični državi nima zaledja in prihodnosti. Na konferenci se v praksi seznani s konceptom Tretjega sveta in položaja žensk v njem.
Po Alenkini vrnitvi v Jugoslavijo tretji svet postane sinonim za njen osebni svet, saj ni možnosti, da bi lezbično skupnost z ženevske konference združila z okoliščinami, v katerih živi doma. Zgodba v Ljubljani opisuje junakinjino slovo od prijateljic, ki so ji nekoč predstavljale glavno življenjsko oporo, umeščanje v umetniško in alternativno sceno ter soočanje z lezbično identiteto brez socialnih korenin. Konec osemdesetih se ujema z Alenkinim zasilnim privajanjem na okolje ter s spoznanjem, da je nastajanje nove lezbične skupnosti enako pomembno kot minljive osebne ljubezenske peripetije. Prvi poskus srečanja lezbijk v tedanji Jugoslaviji poteka na ozadju zlovešče napovedi bližajoče se vojne v devetdesetih.

Roman Tretji svet je bil v ožjem izboru za kresnikovo nagrado 2008.

Iz ocene Milana Šelja:

Roman Tretji svet se izkaže v številnih pomenih za delo v tranziciji. Iz ozkega prostora Lambde (kot meni večina), ji je uspel suveren prestop v večjo (Cankarjevo) založbo. Tak premik lahko razumemo za korak v pravo smer; odkrito lezbično pisanje manjšine je namreč suvereno vstopilo v posvečeni prostor strejt večine. Kaj ta korak konkretno pomeni za avtorico (in podobna pisanja drugih avtoric in avtorjev homoerotične literature na Slovenskem), bo seveda pokazal čas.

V romanu pa je takoj opazen še en premik. Če se je avtorica v kratkih zgodbah v zadnji zbirki Vzporednice pomikala časovno nazaj, in sicer v svoje zgodnje otroštvo, se njena perspektiva v zadnjem romanu pomakne naprej; v študentska leta v Ljubljani v osemdesetih letih. Ta časovni premik pa se bo izkazal tako za avtorico, kot za »tretji svet«, odločilnega pomena.

Pripovedovalka romana nas takoj na začetku postavi in medias res. Z Alenko, mlado študentko sociologije kulture (njeno ime izvemo šele veliko kasneje) se srečamo na letališču, kjer spremljamo njene drobne nerodnosti in zadrege, saj se prvič odpravlja v tujino. Te (rahlo komične) peripetije simbolizirajo tudi njeno notranjo vznemirjenost in strah pred tistim, kar se bo (nedvomno) zgodilo.

 

Odlomek iz romana:

»Tukaj ni nič pametnega za pojest,« se je oglasila nasmejana Baby Šjami. »Le vegetarijanske klobase. Teh pa menda nočeš več.«

Oglasila sem se, da res ne, čeprav so bile besede namenjene Francozinji. Za trenutek smo se vse tri nasmejale.

Francoise je nehala brskati po kuhinji. Nekoliko teatralno se je obrnila k meni, se popraskala po trebuhu, pri čemer se je razgalila vse do popka, in me vprašala:

»Kaj ti pravzaprav rada ješ?«

Tokrat sem si privoščila nekaj sekund gledanja njene ljubke poraščenosti, hkrati pa poskusila zares hitro in zbrano razmisliti o vrsti hrane, ki mi je bila najljubša ali pa se je vsaj nikoli nisem naveličala.

»Sire,« sem izstrelila iz kdo ve kje. »Sire imam resnično rada.«

»Bon!« je rekla Françoise, odhitela v dnevno sobo in priskakljala nazaj v kavbojkah, nabranih okoli kolen. Navlekla si jih je na ozke boke in kar brez spodnjic. Iz svojega suknjiča je vzela nekaj denarja in si ga nabasala v zadnje žepe hlač. Potem mi je pomolila roko. Ko sem jo negotovo prijela, me je potegnila skozi vrata, rekoč: »Pridi, peljem te na sire!« Tako sva tekli z roko v roki navzdol po stopnicah, redki mimoidoči sosedi pa so naju prijazno pozdravljali.

»Imaš rada švicarske ali francoske? Kravje, kozje, ovčje? Mlade ali stare?« me je v trgovini spraševala Françoise in si spotoma zapenjala hlačni pas.

»Slane. Rada imam slane sire.«

»Krasno! Kaj praviš na tole? Slani siri so dobri. Ali pa tole?«

Znamk, ki mi jih je kazala, seveda nisem poznala. Zato sem ji skromno predlagala, naj primerno slan artikel raje izbere sama.

»Okej,« je zadovoljno rekla, stekla po košarico in vanjo zmetala več slanih sirov.

»Nisem … nisem tako zelo lačna,« sem se poskušala braniti, še sama ne vem pred čim.

»Vse moraš poskusiti zdaj, ko si že tukaj! Kar v košaro z njimi.«

Nisem si upala izbrati več kot dveh, saj se mi je le malo sanjalo, kakšne okuse mečem v košaro.

»Imaš rada sire z močnim vonjem?« me je z novim žarom v očeh vprašala Françoise.

»Ne vem,« sem ji iskreno odgovorila. »Na teh policah je toliko sirov, da sploh ne morem vedeti, kateri bi mi lahko bili všeč. Še nikoli nisem videla tolikšne izbire.«

»Saj res. Razumem te.« Nežno žgečkljivo me je pobožala po licu. »Pa vseeno, kakšne sire ješ doma – v Jugoslaviji, če sem prav slišala?«

Najraje sem imela močnate modrikaste sire s plemenitimi plesnimi. Zaradi nespretnega prevoda v angleščino pa sem izustila nekaj takega, kot da imam rada sire s »častnimi« plesnimi. Françoise se je gromko, a še vedno nadvse ljubeznivo zasmejala.

»Gorgonzola?« me je vprašala s prečudovitim francoskim naglasom, ki je ta sir šele zares oplemenitil. Skromno sem pokimala, zavedajoč se, da je moje poznavanje sirov daleč od kakršne koli izvirnosti.

»Ampak tega ne bova vzeli, saj to ješ doma, kajne?« je obzirno dodala. »Zate bom našla sire z drugačnimi ‘častnimi’ – hi, hi, hi – plesnimi. Z belimi, na primer.«