Suzana Tratnik - Rezervat

Rezervat

O deklici, ki si je na tihem želela, da bi lahko dihala s škrgami. O srednješolskem izletu z vlakom, na poti nazaj nekaj fantov na silo vleče dekleta v kupe in jim med noge (oblečenim) potisne steklenico, čemur v šali rečejo »doping«. O pretepanju ženske v zaklenjenem lokalu sredi Ljubljane in o srečanju z mlajšo žensko, ki ne verjame v festival Mesto žensk, ker taka getoizacija izniči pravo umetnost. O dnevu, ko je bila Slovenija sprejeta v EU, junakinje pa se ukvarjajo z bivanjem v svojem lezbičnem »getu« na Metelkovi, pri čemer jim je Evropa kakor stranski rokav. Utrinek ob razstavi Indijancev v NY z naslovom Rezervat X, o tem, da kultura Indijancev ni zamrznjena med idealizirano predkolonialno preteklostjo in zavoženo, neavtohtono zdajšnjostjo. In še o čem.

Zbirka Rezervat je bila v spletni anketi Dnevnikovega portala izglasovana za Naj knjigo leta 2012.

 

Ocena Mihaela Topolovca:

Rezervat. Ograjen prostor, namenjen ločitvi ene skupine od druge ali umetnemu ohranjanju kulturne avtohtonosti za potrebe turistične ponudbe. Omejen svet, ki ne želi videti in slišati ničesar, kar mu je tuje. Bivališče med svojimi, v katerem se lažje preživi in diha na škrge. Vse te pomene besede rezervat lahko najdemo v kratkih zgodbah, ki so zbrane v najnovejšem delu avtorice Suzane Tratnik. Posamezne zgodbe so kot posamezni rezervati, zaključene in zamejene celote, ki pa med seboj ohranjajo ravno dovolj povezanosti, da se ustvari občutek enotne prvoosebne pripovedi o življenju junakinje.

Začetnim pripovedim, ki skozi otroško perspektivo opisujejo rezervat preprostega življenje nekje na robu majhnega slovenskega mesta, prostorsko in mentalno zamejenega z ruralnostjo, sledijo zgodbe odraščajočega dekleta, študentke in lezbične aktivistke. Paleta spominov v miniaturnih vsakdanjostih subtilno razkriva širšo podobo družbenega okolja, v katerem se nahaja pripovedovalka.

Tukaj je recimo zgodba o deklici, ki iz domačnosti svojega dvorišča pogosto stopi na drugo stran, tja, kjer se začneta ekonomsko polje ali povodenj in od koder je možen distanciran pogled na njen rezervat. Otroška igra seljenja kobilic na lasten vrt postane v poznejšem življenju pripovedovalke metafora za njeno nestanovitnost, neprilagodljivost in na sploh za vse tisto, kar bodo nekateri označili z izrazom »getoizacija«.

Razpadle družine; vaška obrekovanja in ignoranca nasilja nad ženskami; vzdevek »One«, pripisan dekletu, ki ne spada v tradicionalne okvire ženskosti; klošarke in pijanci; pobegle najstnice in od »new age-a« zmešane študentke – vse to so tematike, ki pod površino preprostih pripovedi razkrivajo družbenokritičen pod-tekst.

Spominjanja, sprva zamejena z utrinki iz družinskih in medsosedskih dogajanj, tekom zgodb postajajo vse bolj odraz samostojnega življenja lezbične aktivistke, ki v osemdesetih letih gradi svoje lastne rezervate in v njih vztraja tudi na poznejšem pragu Evrope, kjer so lezbijke še vedno zanikane, nepriznane in izbrisane. Namreč v tistih največjih, najbolj samoumevnih rezervatih, se stvari praktično ne spreminjajo.

Z zgodbo »Štop plac« se avtorica vrne na jugoslovanska potovanja proti Zahodu in nazaj domov, na Vzhod, kjer je začela nastajati zgodovina lezbičnega gibanja. Nostalgičen pogled, ki pa ni zamrznjen v preteklosti. »Lezbična scena je včasih brezkončna, nepredvidljiva avtocesta svobode z mnogimi uvozi in izvozi in postajališči, na katerih se zbirajo, menjavajo in vztrajajo klape«, piše avtorica.

Odlomek iz zgodbe “Razklačeni čevlji”:

Čevlji seveda tiščijo že takoj prvi dan, in takrat ko najbolj tiščijo, je treba zdržati in potrpeti in čim dlje hoditi v njih ter zatem počivati dva dni, nakar so navadno že dovolj razhojeni.

Mama je včeraj zvečer v nove čevlje vdela šnops in potem pogreto mleko in danes zjutraj slednjič mene, da sem jih nosila vse dopoldne po stanovanju, da bi jih razhodila. Razklačila, je rekla moja mama. Vsi so tako rekli, da je nove čevlje treba najprej razklačiti in šele potem nositi.

»Tebi je laže hoditi v mojih čevljih,« mi je govorila mama. »Tebe ne tiščijo, preveliki so, da bi lahko tiščali tako majhna stopala.«

In moja premajhna stopala so štorkljala v damskih službenih čevljih, v teh visokih usnjenih škornjih, ki so me že po nekaj korakih vse močneje grizli v kožo nad koleni, da sem dobila okrogle podplutbe, ki so vlekle na bordo, vendar sem vztrajno in ponosno sprehajala mamine čevlje po spalnici za mladi dve, po spalnici za stara dva, po kuhinji, hodniku in stranišču, še na hišni prag sem se nekajkrat odpravila in vsakič naredila par majavih korakov gor in dol po stopnicah. Podobno sem tudi v poletnih mesecih rožljala po dvorišču v novih sandalih, polnih jermenov, ki so se tako radi zažrli v odraslo meso, moje majhne kosti pa so jih ugnale in raztegnile že po enem dnevu nošenja, tako da je mama že naslednjega dne lahko obula nove sandale z nizko peto in se prvič v življenju odpravila k svojemu izbranemu advokatu, da bi vložila ločitev. Razklačila sem tudi njene prehodne čevlje, take rjave z debelo pozlačeno sponko, ki jih je že pred leti po zelo ugodni ceni nabavila v Avstriji, bili pa so namenjeni samo za k zdravniku. Ko jo je nekega jesenskega dne začelo kljuvati v zobu, mi je velela obuti te čevlje, saj je bil skrajni čas, da jih začne nositi, preden bi bili čisto iz mode, in takrat sem strašansko hitela in hodila in hodila, da bi bili čevlji res nared za hojo že popoldne, ko je zob že močno kljuval v mamo. Vlačila sem na svojih nogah, po hiši in po dvorišču, vso to izbiro sezonske ženske obutve. Kajti vsako odločitev, bolezen, izgubo ali službo sta pospremila nova obutev in seveda novo tiščanje. A slednjič je nekaj že pomagalo in zmehčalo trdovratne čevlje: šnops, mleko ali pa majhna otroška stopala.