Na svojem dvorišču

To je zbirka štiridesetih kratkih zgodb, pravzaprav utrinkov, reminiscenc in hkrati asociacij dogodkov iz le navidez ločenih obdobij otroštva in odraslosti. Zbirko začenja otvoritvena zgodba z naslovom Lajna, ki ulično lajno predstavlja kot opozorilo o večnem ponavljanju in kot znamenje prikritih in zamolčanih pripovedi v ozadju.

Iz ocene Mateja Bogataja:

Najprej k naslovu. Vsi poznamo državljanske in civilne pobude, pri katerih podpisniki sicer načelno nimajo nič proti iskalcem azila, komunam za zdravljenje zasvojencev, skupnostim uporabnikov psihiatričnih storitev, zatočiščem za zapuščene pse in vsakovrstnim azilom za vse na družbenem obrobju. Vendar pa se ves čas sklicujejo na to, da njihova soseska za kaj takšnega preprosto ni primerna. Ne na našem dvorišču, je njihovo geslo, večni argument, ki ga pes na repu prinese, s katerim hočejo tisto odvečno in moteče preložiti nekam drugam, na pleča nekoga drugega. Po pojasnilu naslova prozna zbirka Suzane Tratnik kliče kar sama od sebe, tudi zato, ker je polemično in nalašč obrnjeno proti logiki »ne na mojem dvorišču«. Najprej zaradi deklarativnega sprejemanja drugačnosti, za katero zastavlja vse, tudi telo, pa tudi zato, ker je vsa njena proza angažirana. Zavzema se za enakopravnost obrobnih. Kot zapiše samoironično in hkrati zares, ko v zgodbi V velikosti lopate spregovori o svoji poetiki:

 Večini se ni treba ukvarjati  z manjšinami, ker je večina že »vse«. Meni in še komu pa se je treba. Torej – od približno 100 črtic jih bom okoli 46 posvetila istospolni motiviki, 11 raznospolni, 8 hendijem, 5 beguncem, 6 transspolnim in transseksualnim, 3 džankijem, 3 brezdomcem, 4 aktualnim ženskim vprašanjem, 5 rasnim temam …

Da ne pozabim: kakšne zgodbe so bodo tudi medsebojno prekrivale.