Suzana Tratnik - Dva svetova

Dva svetova

Kratke zgodbe povezuje lezbična motivika skozi prizmo srednješolskega, študentskega in »odraslega« življenja, a tudi širših družbenih in aktivističnih vprašanj, ki za protagonistke nikakor niso ločena od njihovega vsakdanjega preživetja. Na prvi pogled veliko zgodb o ljubezenskih pripetljajih, ki pa so vseskozi močno povezani z osebnimi, družbenimi, političnimi in še kakšnimi okoliščinami, v katerih jih doživljajo junakinje, ki so nenehno na previsu med getoiziranim in večinskim, včasih tujim svetom, tudi kadar je ta razlika v oklepaju. Toda nasprotje, prepad in priložnostno posrečeno zlitje dveh svetov niso le izrazi razlike med homoseksualnim in heteroseksualnim pogledom, ampak se prepletajo tudi z nič manj ključnimi razkoraki med banalnostjo vsakdana in prirejenimi predstavami o njem, med tako imenovanimi dobrimi in slabimi oziroma izgubljenimi ljudmi ter vsemi tistimi, ki se nekako lovijo med svetovi, pa tudi med treznim ravnanjem in nespametnim početjem. Vsa odstopanja in prelomi pa se vrinejo tudi v prijateljske in ljubezenske odnose ter kot nevidna rdeča nit polarizirajo osebne svetove junakinj.

Zbirka Dva svetova je bila v širšem izboru za Fabulo, nagrado za kratko prozo 2010.

Ocena Tine Kozin:

»S svojimi zgodbami me je navezala nase kot z lovkami,« opisuje ena izmed pripovedovalk svojo prijateljico v zgodbi »Hobotnica« v novi knjigi kratkih zgodb Suzane Tratnik Dva svetova. Vsaj v svojem imenu bi lahko zapisala, da enako uspe storiti Suzani Tratnik z bralcem, kar med drugim govori o tem, da je avtorica, ki je že večkrat dokazala, da sodi med naše najbolj profilirane in prepričljive prozaistke, v izjemni ustvarjalni kondiciji.

Knjiga Dva svetova je vsekakor zgleden primer svoje zvrsti – zgodbe, ki jo sestavljajo, so spisane tako rekoč brezhibno, povezujejo se v tematsko celoto, ki jo implicira naslov knjige, hkrati pa obravnavano tematiko osvetljujejo z različnih zornih kotov, morda bi bilo celo precizneje reči iz različnih izkušenjskih vidikov, iz katerih ta potem zazeva pred nami v vsej svoji razprtosti, pa tudi z vso svojo težo. Poleg tega zgodbe tudi slogovno predstavljajo izvirno nadgradnjo poetike Suzane Tratnik.

Sintagma dva svetova nas na prvi pogled usmerja k eni izmed osrednjih tematik zgodnjih avtoričinih del, k samoiskateljstvu in k problemu družbene (ne)sprejemljivosti homoseksualnega posameznika, morda zato, ker je to temo osvetljevala v romanu z oddaljeno podobnim naslovom kot ga ima nova knjiga, namreč v romanu Tretji svet. Ampak Suzano Tratnik v Dveh svetovih zanima posameznik z nekega bolj univerzalnega vidika, in sicer z vidika »nedorečene zapuščenosti« in osamljenosti. Pri tem se – v maniri pisave, ki je porajala tudi Vzporednice in prejšnje zbirke – izmojstreno potaplja v njegovo zavest. Zares, na delu je psihološka pisava v najboljšem pomenu besede, ki se skozi posamezne zgodbe prefinjeno razvija in vse do njihovega konca preseneča z nepričakovanimi zasuki. Dva svetova je v določenih pogledih tako nasprotje avtoričine prejšnje knjige kratke proze Česa nisem nikoli razumela na vlaku, ki je pretežno pisana v distanciranem, pogosto ironično in groteskno zaznamovanem slogu. Po drugi strani pa je razširitev nakazane, a ne tudi izpeljane poti, v katero se razvija tematika individualizma, samozadostne posameznosti kot edinega možnega kupeja, v katerem je človek, če že ne srečen, pa vsaj pomirjen – vendar tudi samoten in v marsikaterem pogledu disfunkcionalen. Kajti prav to samotnost, skupaj z njenima pogostima spremljevalcema, odvečnostjo in hrepenenjem, ter disfunkcionalnost posameznika med drugim razgrajuje knjiga Dva svetova.

Tisto, kar je v tako zastavljeno samotnem posameznem svetu drugo oziroma drugi svet, je v svoji konkretnosti skozi zgodbe sicer lahko različno, je pa vedno tisto, s čimer je posameznost junakov ključno zaznamovana, najpogosteje tisto, kar jo v nekem smislu dela disfunkcionalno: bodisi travmatična preteklost bodisi sedanjost kot neizpolnjena ljubezen, izguba, družbena nesprejemljivost … In to drugo seveda ni nujno, in v nobeni izmed zgodb tudi v resnici ni, eno samo, le da se Suzana Tratnik osredotoči na en njegov vidik, kar od nje nenazadnje zahteva tudi ekonomika kratke proze. Hkrati je tako tematizirana drugost največkrat pomnogoterjena, saj jo Suzana Tratnik subtilno in občuteno opiše skozi odnos dveh posameznikov ali skozi odnos več njih. Kako se vidimo sami, kako nas vidijo ostali, kako mi vidimo njih in kako oni sami sebe, so osnovna vprašanja knjige, izhajajo pa iz enega, temeljnega: kdo v resnici smo in kaj ima s tem drugi.

Pa še nekaj je. Pazljivost v izbiranju besed in zgodb, namreč. Če sklepamo po junakih Dveh svetov svoj svet vse prepogosto opiramo na besede in zgodbe, ki sploh niso naše, se zatekamo v tuje svetove, bodisi resnične bodisi fikcijske, in jih potem oblačimo kot po meri krojen pulover. Malo zaradi družbe, predvsem in zmeraj pa zaradi sebe in svoje samopodobe, čeprav se tega morda sploh ne zavedamo. Da je avtentičnost tudi na tem nivoju vsekakor mogoča, pa z Dvema svetovoma potrjuje prav Suzana Tratnik sama.

 

Odlomek iz zgodbe “Hobotnica”:

Vse, kar je govorila, me je spominjalo na nekaj, kar sem že večkrat doživela, a se je vedno znova izjalovilo. Na osnovnošolske prijateljice, ki jih nikoli nisem imela prav veliko, a sem se zato toliko bolj navezala na vsako, ki je hitro sklenila znanstvo z menoj, rekoč, da bom prav jaz in samo jaz njena izbrana družba. Zato sem se s tega prvega srečanja in z vseh najinih naslednjih snidenj vračala zadovoljna kot z dolgočasnega šolskega izleta, na katerem sem nepričakovano spoznala svojo najboljšo prijateljico.

»S tabo bi lahko bila do konca življenja,« mi je še isti mesec kakor mimogrede rekla. Morali bi se bati tistih, ki nam zatrjujejo, da bi lahko bili z nami do smrti.

Sicer nikoli nisva šli nikamor skupaj, še v kino ne. To je bilo zame vedno slabo znamenje: če ne moreš s človekom ne v kino ne v gledališče, še na koncert ne, potem je s tem druženjem nekaj krepko narobe. Srečevali sva se v diskoteki, v klavstrofobičnih kafičih, v katerih je še podnevi noč, in pri njej doma. Enkrat ali dvakrat me je obiskala, vendar je bila živčna in negotova, ni hotela vzeti ničesar, kar sem ji ponudila, samo vljudno je pila kavo in nestrpno čakala, da greva ven, med ljudi. Meni pa nikoli ni bilo dosti mar ljudi.

»Rada imam ljudi,« je kljubovalno rekla. »Ljudje so tisto, kar me v življenju najbolj zanimajo.«

Bila je obsedena z lastno negotovostjo med ljudmi in najraje se je družila na bolj nevtralnih javnih prostorih ali v svoji podnajemniški sobi. Biti sama z menoj na mojem terenu – tega ni prenesla.

»Ljudje so lahko obupno nezanimivi,« sem se poskušala upreti njeni novi lovki. »In bolj ko so dolgočasni, bolj so glasni. Včasih je to samo mučno oplemenitenje praznin.«

»Vedno nergaš. Kaj pa je potem zate zanimivo? Mar niso ljudje najbolj resnični?« Z ostrim tonom se je odzvala na slabo prikrito nestrpnost v mojih besedah.

»Zame niso,« sem rekla. »Resnični so filmi, knjige, predstave. Ljudje so pogosto instant roba. Zanimive pa so lahko njihove zgodbe, četudi neresnične.«

»Kako si čudna!« Spravljivo me je pobožala in prijela za roko, češ, pojdiva že ven, med ljudi.