Suzana Tratnik - Česa nisem nikoli razumela na vlaku

Česa nisem nikoli razumela na vlaku

Zbirka Česa nisem nikoli razumela na vlaku nadaljuje in nadgrajuje prepoznavno pisavo Suzane Tratnik; zgodbe so nadaljevanje tistih izVzporednic, kjer je bil svet opisan skozi pretežno otroške oči, zdaj pa so njene osebe po večini nekoliko odrasle in počasi postajajo tiste, pred katerimi so jih ves čas svarili. Junakinje in junaki najraje potujejo z vlakom-nekateri morda prispejo v pokrajino, ki pa je le njihova lastna. Zato ne preseneča, da tu in tam kdo skoči z vlaka ali pa sreča potnika, ki ga ni več. Posebneži in obstranke se opirajo samo na svojo filozofijo brez ustaljenega voznega reda, v resnosti, s katero poskušajo oponašati vsakdanje življenje, pa so sila zabavni. Tisto, česar nikakor ne morejo razumeti na vlaku, so prej kot nedojemljivi čudeži le gole banalnosti, ki jim parajo živce. Proza Suzane Tratnik, prozaistke, publicistke, prevajalke, sociologinje se nenehno razvija, od prvih zbirk kratke proze in romanov o zagatah spolne identitete pa se suklja okoli enih in istih motivov, ki bi jih lahko najlažje povzeli kot zavzemanje za manjšine in manjšinskost, enkrat za tiste z drugačnimi bivanjskimi in spolnimi praksami, drugič za tiste, na račun katerih se družba, večina, sploh utemeljuje. V tej prozi posodi glas obstrancem vseh vrst, pri tem pa kaže veliko jezikovno občutljivost in natančno obvladovanje jezika.

Zbirka Česa nisem nikoli razumela na vlaku je bila leta 2009 v ožjem izboru za Fabulo, nagrado za kratko prozo.

Iz ocene Zale Hriberšek:

Zbirko Česa nisem nikoli razumela na vlaku lahko literarnozvrstno opredelimo kot kratke zgodbe,  morda tudi kot krokije, vsekakor se strinjamo, da je, kot pravi spremna beseda, »na delu poetika detajla«. Kategorija pripovedovanja velja v literarni vedi za eno zanimivejših kategorij za opis zgodbe. Zato velja omeniti, da v prejšnjih zbirkah prevladuje tip prvoosebne subjektivne  pripovedovalke, v Vlakih je način pripovedovanja različen:  tretjeosebno pripovedovanje, ki je bodisi vsevedno ali pa personalno (ko osebe same spregovorijo oziroma so navzoče v obliki dialogov) ali pa prvoosebno, pripovedna oseba pa je zdaj moška zdaj ženska, pisateljica pravi, da se  ne ozira, »ali je to zares moška  perspektiva, saj nenazadnje niti ne vem, kaj točno bi bil ženski pogled«.

Distanca tretjeosebnega pripovedovanja vnese razdaljo tudi do realnega –  zgodbi o prav posebni preučevalki Anji (Ležeči odvetniki) in o slikarki zelo živih portretov (Soba s posebnim vhodom) sta groteski v šolskem pomenu besede: realnost se kaže skozi nenavadne in pretirane lastnosti oseb, ki kažejo na nesmiselnost realnosti. Seveda pa groteskna zgodba naredi vidno, kar je sicer očem skrito, kot pravi Suzana Tratnik, osvetli medčloveška razmerja, neulovljivo in tuje v njih, »česar se ne da udomačiti v globoki vezi niti prezreti v priložnostnem, neobveznem klepetu«.

Tako Anja kot slikarka in, na primer, Ira (Za Irino filozofijo M. U.K.) živijo samotno življenje. Anji so »najožji sorodniki pomrli ali pa se preselili in se nehali brigati za njeno zavoženo samotno življenje«, vendar to ne pomeni, da je zagrenjena, temveč se »z velikim veseljem« predaja svojemu skrivnemu življenju. Tudi slikarka še zdaleč ni osamljena v galeriji svojih portretov, kjer riše svojo slo po večnem. Ira, tatica uporabnih reči in oblikovalka filozofije o kraji, zna preživeti, kljub grožnji pogojne kazni in brez prijateljske opore vztraja v svojem življenju, ne da bi obupavala in omagovala. Te samotne ženske so prav posebej omembe vredne, saj v današnji potrošniški družbi niso priljubljeni ali posebej zaželeni samotni in nedružabni ter odmaknjeni ljudje,  pravzaprav so takšne lastnosti celo sinonim za bolezen in frustracije ter vzrok za sramovanje in posledično prikrivanje. Samotna razmišljanja v Nedeljskih volitvah nam dajo vedeti, da je samota človeku lastna, bodisi  nestanovitnemu in nezanesljivemu dekletu ali ženski, ki ima o vsem izdelano mnenje, kot tudi dekletu, ki si je zamislilo vzor same sebe. Vse tri ženske pa v celoto zgodbe združijo volitve in – želva.

Ko govorimo o likih v zgodbah, se mi zdi pomembno naglasiti, da so osebe samosvoje in jih patriarhalni klišeji ne držijo na svojem mestu v družini in družbi, zlasti to velja za žensko, ki ni vpeta v stereotipe nerazsodnega, neracionalnega, šibkega in neseksualnega bitja za domačim ognjiščem vrednot in pričakovanj.

Sklenimo z zgodbama, ki bosta zagotovo pritegnili največ pozornosti, to je naslovna zgodba Česa nisem nikoli razumela na vlaku in Stephenson! Stephenson!, naslovna zgodba se  nenavadno in drzno preobrne v grotesko, Stephenson! Stephenson! pa je »tipično tratnikovska zgodba« – obe  pa označuje tematika vlaka: Vlaki ne služijo le kot  okvir zgodbe, ampak so samosvoje tematsko polje, ki ga sestavljajo različne človeške usode, neobičajna srečanja, ljudje na pomembni ali vsakdanji poti, bodisi srečni ali nesrečni, vlak je svojevrstni vmesni prostor med dvema točkama človekovega življenja, ki neredko preraste (ali prepelje) v metaforo.

Zgodbe Česa nisem nikoli razumela na vlaku so odlično branje, knjiga pa se zaključi s prav tako spremno besedo Mateja Bogataja.

 

Odlomek iz zgodbe “Stephenson! Stephenson!”:

Preden mi je na dvorišču, čisto zraven kurnika pod orehom, oče odprl novo stekleničko kokte, je prislonil kovinski odpirač na zamašek in me s cigareto v ustih vprašal:

»Hitro povej! Kdo je skonstruiral parno lokomotivo?«

Vstala sem, globoko zajela zrak in se zadrla proti kuram:

»Stephenson! Stephenson!«

In zamašek se je odprl, kokta se je pokadila iz steklenega grla in pepel se je stresel z očetove cigarete. Hlad temne pijače je vedno prijetno pikal po suhem grlu.

»Zakaj pa hoče Tivarka skočiti iz vlaka?« sem vprašala očeta in upala, da me ne bo slišala teta, ki je plela na vrtu.

Oče se je zasmejal, češ da se blodna ženska iz sosednje ulice gotovo še nikoli ni peljala z vlakom, kaj šele, da bi razmišljala, kako skočiti iz njega.

»Vozila pa se je, vozila, o, še kako se je vozila. Dvainšestdesetega sta z možem šla daleč po Istočni Evropi z avtom,« se je nejevoljno slišalo z vrta. »Zdaj pa ima vse razmetano v glavi. Mar bi doma ostala.«

Ne teta ne njene dolgonoge prijateljice v kratkih poletnih oblekah se namreč kljub svojemu koraku s časom ne bi nikoli usedle na vlak in, če se je le dalo, so se izogibale oddaljenih krajev, ki jih ni bilo mogoče doseči peš, s kolesom ali z delavskim avtobusom. Vlak že tako drvi kot po tekočem traku in na koncu prideš ven ves razmetan in sam s sabo več skup ne pašeš. Malo bolje je z avtomobilsko vožnjo, a le, če ga vozi star in preudaren moški.

Toda moj oče je rekel, da se da skočiti iz drvečega vlaka. Ampak za to moraš biti profesionalec. Vse odkar je vlak prvič uspešno zapeljal na progi Stockton – Darlington, so bili na svetu pogumni in profesionalni ljudje, ki so skakali z vlakov, nekateri celo večkrat. Pa niso bili vsi lopovi. Nekateri že, a bili so pošteni lopovi, ki so kratko malo bežali pred roko pravice. Tudi potepuhi so v zasedi čakali na vlake na kakšnem počasnem ovinku, skočili nanje in jih po prevozu v želen kraj na enak način tudi zapustili. Biti potepuh je bila nekoč spoštovana »profesija«; dobil si za jesti, piti in prespati, in ljudje so te spoštljivo pozdravljali. Toda mi nismo bili nič od tega; ne pošteni ne pokvarjeni lopovi, še manj potepuhi ali mali žeparji. Kako torej znati skočiti iz vlaka?

»Iz vlaka se skače, ko je treba,« je rekel moj oče. In treba je, če te preganjajo po krivem ali pa če prespiš svojo izstopno postajo, ura pa je že pozna in glede na vozni red nimaš več možnosti za vrnitev v istem dnevu. Bolje je skakati podnevi, še posebno pozno popoldne, ko ti vse bolj rdečkasto žareče sonce že sije v rit, in ne več v glavo.

»To so pa res prave norije,« je rekla teta Gabrijela na vrtu. »Le kdo pri zdravi pameti bi skakal iz drvečega vlaka?«

Potem smo se vsi trije glasno in dolgo smejali. Teti, ki je bila sicer čemerne sorte, se je od silnega krohota zrahljala prozorna svilena ruta pod brado. Ko so se ji dolgi svetlo modri lasje razsuli po ramenih, jih je privzdignila in si z ruto obrisala potno zatilje. Moj oče se je smejal s cigareto v ustih in pepel se mu je stresal po golih ramenih, ker je v vročini vedno posedal brez majice. Jaz sem se od smeha nenehno sklanjala in tolkla z glavo ob kolena, tako da mi je sonce vsakič posijalo v rit in nenadoma se mi je zazdelo, da smo v Teksasu. Kot tistih sedem »kennedyjev«, prvih dizelelektričnih lokomotiv, ki so prišle k nam iz Amerike leta 1961.