Articles by " Suzana Tratnik"
14 Okt
2015
Posted in: Uncategorized
By    Komentarji so izklopljeni za Massolit Books & Café in Budapest

Massolit Books & Café in Budapest

Szlovénia magyarországi nagykövetsége szeretettel meghívja Önöket Polona Glavan és Suzana Tratnik szlovén írók könyveinek bemutatójára október 16-án 4 órától a Massolit Caféban.

The Embassy of Slovenia in Hungary kindly invites you to the presentation of two books by Slovenian writers Polona Glavan and Suzana Tratnik on 16 October at 4 p.m. in Massolit Café.

Petek, 16. oktober ob 16h

Nagy Diófa utca 30, Budapest, Hungary, 1072

Več informacij / more info

Suzana TRATNIK (1963)

Suzana Tratnik hat novelláskötet és egy regény szerzője. 2007-ben megkapta a Prešeren Alapítvány díját, műveit több mint 20 nyelvre fordították le. Szociológiából szerzett diplomát a Ljubljanai Egyetemen és megszerezte a ljubljanai Institutum Studiorum Humanitatis magiszteri fokozatát gender témában.

A “PÁRHUZAMOSOK” (Vzporednice) című könyve magyar nyelven is megjelent 2014-ben a Libri Kiadónál. A történetek a szlovéniai Muravidéken játszódnak, főszereplőjük egy fiatal lány és nagyanyja. A könyv módot ad a kis közösségek működési mechanizmusainak bemutatására is.

Suzana Tratnik je avtorica šestih knjig kratkih zgodb in enega romana. Leta 2007 je za svoj književni opus prejela nagrado Prešernovega sklada, njena dela pa so prevedena v več kot 20 jezikov. Diplomirala iz sociologije na ljubljanski fakulteti za družbene vede in magistrirala iz antropologije spolov na Fakulteti za podiplomski študij ISH.

Zbirka kratkih zgodb VZPOREDNICE je lani izšla v madžarskem prevodu. Zgodbe, skozi katere bralec spozna mehanizme delovanja majhnih skupnosti, se dogajajo v Prekmurju, glavni osebi pa sta deklica in njena babica.

The book which will be presented has been translated into Hungarian and published in 2014 by Libri publisher house. It bears the title “PÁRHUZAMOSOK” (Parallels/Vzporednice). The story is placed in the Slovenian region of Prekmurje, lying between the Mur River in Slovenia and the Rába Valley in the most western part of Hungary. The hero of the book is a young girl and her grandmother. The book provides an insight into the functioning of a small local community.

Suzana has published 6 collections of short stories, the first one being “Under zero” (Pod ničlo) in 1997. In 2007 she received the Award of Prešern Fund for Literature. Her books and some short stories have been translated into more than 20 languages.

Polona GLAVAN (1974)

Polona Glavan két novelláskötet és két regény szerzője. 2005-ben a Gerillák című novelláskötete elnyerte az Aranymadár (Zlata ptica) díjat, idén pedig a Vilenica irodalmi fesztiválon elnyerte a Vilenica kristályt az Akárhogyan (Kakorkoli) című regényéből vett részlettel. A ljubljanai bölcsészkaron végzett angol és összehasonlító irodalomtudomány szakon.

Noč v Evropi (Éjszaka Európában) című regénye egy vonaton játszódik Párizs és Amszterdam között. Sok Európában kóborló interrailes fiatal utazik rajta, útközben váratlan kalandokba keverednek.

Polona Glavan je avtorica dveh knjig kratkih zgodb in dveh romanov. Leta 2005 je za zbirko kratkih zgodb Gverilci prejela Zlato ptico, letos pa za odlomek iz romana Kakorkoli kristal Vilenice. Na ljubljanski filozofski fakulteti je diplomirala iz angleščine in primerjalne književnosti.

Roman Noč v Evropi se dogaja na vlaku, ki ponoči pelje iz Pariza v Amsterdam. Poln je mladih, ki se z interrailom potepajo po Evropi in se pri tem zapletajo v nepričakovane dogodivščine.

The title of her book is “KAKORKOLI”, which in English translation means “However”. The book was published in 2014 and awarded at this year’s Vilenica literary festival. It speaks about two parallel stories of two young women, a 17-year old Lili and, a student Alja. Polona has published several short stories in the 90′, however her first novel was published in 2001 with the title The night in Europe (Noč v Evropi).

27 Jan
2015
Posted in: Uncategorized
By    Komentarji so izklopljeni za Kulturna rezidenca v Berlinu

Kulturna rezidenca v Berlinu

Suzana Tratnik je februarja 2015 bivala v umetniškem stanovanju Ministrstva za kulturo RS v Berlinu, kjer je pisala roman, imela pa je tudi nekaj literarnih nastopov.

******************************

Program literarnih nastopov v Berlinu

– 2. februar ob 18.00: gostovanje na seminarju o slovenski književnosti, ki ga vodi dr. Boštjan Dvořak v okviru slavističnega inštituta pri Humboldtovi univerzi, www.slawistik.hu-berlin.de/institut

– 3. februar ob 19.00: literarni večer in pogovor v Begine, Treffpunkt und Kultur für Frauen e.V.,www.begine.de

– 10. februar ob 20.00: pogovor o lezbični in queerovski literaturi na Queer Women’S Night v angleški knjigarni Another Country, http://www.anothercountry.de/

– 12. februar ob 19.30: literarni večer in pogovor v knjigarni Buchkoenigin, http://www.buchkoenigin.de/

– 17. februar ob 20.00: literarni večer in pogovor v Handbestand. Altbuchhandel & Kaffeehaus, v soorganizaciji društva Periskop in Veleposlaništva RS v Berlinu

7 Jan
2014
Posted in: Uncategorized
By    Komentarji so izklopljeni za Uniforma za krizne čase

Uniforma za krizne čase

i na piko

V poletni vročini mi je nekdo omenil, da je stanje izredno in da bo še huje. Tako kot je vse še slabše po vsakem novem letu, inflacija in drugi jezdeci gospodarske apokalipse močneje prigalopirajo vsako jesen po počitnicah. Namig pa je bil, da smo vendar v hudi gospodarski krizi – seveda tudi politični in vrednotni – in da bi se vsi morali bolj ukvarjati s tem, ne pa le z manjšinskimi vprašanji. Da je manj pomembno, kdo vse se je prikazal – na odru in pod njim – na letošnji Paradi ponosa. Pomislila sem – samokritično, kajti niso mi tuje Kardeljeve smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja – da bi lahko na tem mestu tudi sama obravnavala tehtnejše i-je na piko, ne pa da vohljam po skrivnostnem pedrskem lobiju, ki bi me lahko še obtožil krivih navedb, iščem tajno ložo radikalnih feministk ali pa moških, ki po ljubljanskih ulicah paradirajo v tangicah, pa niso maturanti.

Morala bi napisati kaj o krizi in kako se me je osebno dotaknila. Tu bom kratka: kdor se s kulturo ukvarja, tega kriza ne preseneti. Vedno je kakšna zadrega z izplačevanjem honorarjev, z novimi davčnimi zahtevami, z iskanjem dela – pa ne le za ta mesec, ampak po možnosti vsaj za kako leto ali dve vnaprej. Nekdanje plansko gospodarstvo z možnostjo petletk bi bil balzam za vsakega kulturnika in kulturnico, toda nismo več tam – zdaj smo prepuščeni trgu, kjer se moramo znajti s svojo sproščenostjo in kreativnostjo, kakor se pogoste bere v oglasih za delo. Takrat se vedno vprašam, le kdaj bo pri nas legalizirana marihuana in to na recept, za katero je znano, da spodbuja sproščenost in kreativnost, pa tudi izredno sposobnost za timsko delo.

To sem hotela reči, da sem sprva komajda opazila, da nas je užgala kriza. Me pa vseeno veseli, ker to pomeni, da sem očitno živela tudi v boljših in lepših časih, ko je še ni bilo. Sicer pa je kriza tudi priložnost za iskanje nečesa novega. Tako učijo psihološki priročniki. Kriza kot priložnost za osebnostno rast in prenovo. Za učenje novih poklicev, znanj, tujih jezikov, kuhanja eksotičnih jedi, borilnih veščin in življenjskih slogov. Če že ne morete spremeniti nič drugega, pa spremenite sebe. Nekateri spremenijo tudi spolno usmerjenost ali se celo odločijo za nekakšen tretji spol – ampak ne velja pretiravati, ne živimo v državi, kjer bi na tem področju vladala anarhija, tako kot v Nemčiji, prvi evropski državi, kjer bodo otroci, ki se bodo rodili po 1. novembru 2013, lahko imeli uradno priznani nedoločeni spol.

Meni bi se to zdela res velika priložnost, da bi si človek lahko izbral spol. Jaz bi si izbrala lezbičnega. Komur se zdi to obešenjaški humor, naj povem, da lahko to izbiro utemeljim teoretično in praktično. Francoska teoretičarka Monique Wittig je radikalno pretresla samo pojmovanje lezbištva in postavila drzno tezo, da lezbijka sploh ni ženska, saj ne izpolnjuje in ne upošteva pogojev, ki opredeljujejo žensko. Ženska je namreč vedno implicitno heteroseksualna – in tista, ki ni heteroseksualna, torej tudi ženska ne more biti. To je teoretična raven dokazovanja o lezbičnem spolu, ki smo ga tukaj utemeljili s pravim utopičnim lezbištvom.

Na praktični ravni pa na osnovi lastnih izkušenj trdim, da lezbični spol obstaja, saj so me na raznih koncih sveta prepoznali kot lezbijko, ne da bi kar koli vedeli o meni. Najprej pred leti v Amsterdamu, ko sva se s punco sprehajali po Rdeči četrti. Moški, ki je mimoidoče vabil na t. i. live-fucking show je kakor branjevec našteval, da ponujajo tudi medrasni in še marsikak seks v živo, ko pa je zagledal naju, je zavpil: »Imamo tudi lesbo-fucking show, v živo!« Naslednja prepoznava se je zgodila v Sarajevu, kjer sem bila z drugo punco ravno v času filmskega festivala. Ko sva šli mimo skupinice lokalnih fantov, je eden takoj ugotovil: »Vidi, vidi, lezbejke!« In ko sem bila s tretjo punco na počitnicah v Hurgadi v Egiptu, naju je komentirala skupina odraslih moških, čeprav sem razumela samo besedo »lesbian«. Če je Peter trikrat zatajil Jezusa, se meni godi bolje, saj je bil moj lezbični spol vsaj trikrat prepoznan.

Že slišim ugovore nekaterih, da tako getoziranje ni dobro za nas, kaj dobro, to je strup za zdravo integracijo v večinsko krizno družbo. »Zakaj bi zdaj lezbijke imele še svoj spol?« zaskrbljeno vpijete tiste in tisti, ki že tako niste zadovoljni, ker so si lezbijke (bržkone tudi geji …) menda preveč podobne med seboj – vse imajo kratke lase, vse nosijo udobne hlače, temna oblačila, hodijo tako … lezbično in pijejo pivo iz steklenice. Morale bi biti raznolike, tako kot večina heteroseksualk, ki imajo vse dolge lase, bolj vedre obleke, ženske torbice v pregibu komolca in pijejo pivo iz kozarca. Kajti uniformiranje menda ni dobro. Jaz bi o tem krepko razmislila, še posebej, ker ravnokar tečejo razprave o uvedbi obveznih šolskih uniform. Če to ni še ena krasna priložnost, da se izkopljemo iz krize izobraževanja in še česa? In damo učencem in učenkam možnost, da so vsi enako oblečeni, vsi enaki, kajti tako bodo samodejno imeli tudi enake žepnine, počitnice, domove in starše. Lahko se bodo zadovoljno kitili s šolsko uniformo, ki bo nedvomno razglašala tudi, kateri imenitni šoli ponosno pripadajo. Na desnici namreč ugotavljajo, da bodo tako zdaj zbezljana deca razvila občutek večje pripadnosti šoli, družini in državi. Ja, kaj ste pa mislili? Da boste pripadali predvsem sebi? Tako egoistično razmišljanje nas že ne bo pripeljalo iz krize. Modri starši bodo nedvomno zagrabili to priložnost in svoje otroke vtaknili v varčne uniforme, pa adijo, drage znamke oblačil. Pravzaprav ne bi bilo napačno, če bi tudi starše oblekli v uniforme – seveda ločene za mamice in očke, saj tukaj nismo v spolni anarhiji.

Ali pozna kdo šiviljo ali šiviljca, spol ni pomemben, ki bi mi sešila ali sešil praktično lezbično uniformo, ki seveda ne sme biti ženska? Potrebujem jo za vsakdanje priložnosti, kot so nakupovanje, sestankovanje, obiskovanje kulturnih, športnih in protestnih dogodkov, seveda pa tudi za lezbično in nočno življenje ter za potovanje po domovini in tujini. Sestava: vsaj 70 % bombaža. Konfekcijska številka: 38.

Narobe, št. 26, oktober, 2013

2 Avg
2013

Sestrstvo in neenotnost

i na piko

Nedavno so me napadle jasnovidne sanje, da se bo o predlogu Družinskega zakonika ponovno odločalo v torek, 7. maja, in kolikor bi ga poslanci in poslanke sprejeli, bi obveljal dokončno in za vselej, lezbični in gejevski pari pa bi bili popolnoma izenačeni s heteroseksualnimi, vključno s pravicami do posvojitve, dedovanja in poroke. Tistemu, ki mi je pripovedoval o tem, sem rekla, da če bo pa tokrat Družinski zakonik v celoti sprejet, se grem še sama takoj poročit – z žensko, seveda. To sem na vrat na nos izrekla že zato, ker sem še v sanjah vedela, da se to ne bo zgodilo niti v sanjah.

A bolj kot vstop v lezbični zakonski stan, se mi kot realna možnost kaže vstop v Slovenski center PEN. Pa ne zato, ker so iz njegovih vrst izvrgli nekdanjega premiera Janeza Janšo, kar pa v trenutku, ko to pišem, menda še ni dokončno. Marsikdo se sicer sprašuje, kaj je JJ sploh počel v elitnem pisateljskem klubu. Poleg tega, da so ga sprejeli v PEN zaradi solidarnosti v času afere JBTZ in njegovega zaprtja v vojaškem zaporu na Roški cesti, velja omeniti, da je tedajci objavil tudi nekaj pesmi v Novi reviji. Še zdaj se kar dobro spomnim njegove nadobudne poezije, kritične do monopartijskega sistema, JLA in služenja vojske v armadi, v kateri vojak dobiva nesmiselne naloge, da mora na vojaškem dvorišču puliti travico iz prodnate potke in pa pobirati prod iz travice, ki obdaja potko. Glej, no, sem si takrat rekla, pa saj fant zna napisati pesmico in to celo tako, da ima rep in glavo. Recimo, da njegovo članstvo v PEN-u ni bilo povsem iz trte izvito, čeprav je zadnja leta v politiki sam metal kamenčke v travo in, narobe, ni videl rasti trave na prodnati potki. Če o njegovih izjavah o izbrisanih in manjšinah in protestih niti ne premlevamo več. Vendar pa ne gre toliko za izključitev JJ-ja – ki bo na simbolni ravni ostala, ne glede na »pravnomočnost« – ampak tudi za plaz protestnih odstopov vidnih članov in članic PEN-a. No, zvečine moških, kajti v tej organizaciji še vedno ni prav veliko žensk. In zdaj, ko se je spraznilo toliko mest, bi se morda naredil kak prostorček tudi za piske, ki so se sicer že organizirale v Miro, ženski odbor Slovenskega centra PEN, ki združuje po ženskem spolu.

V zvezi z odstopi v PEN-u je bilo slišati, kako žalostno da je, ker se sicer slovenski pisatelji, edini v bivši Jugi, niti med vojno niso zlasali zaradi ideoloških opredelitev, potem pa se jim v 21. stoletju pripeti, da se očitno razdelijo na leve in desne – pa četudi sami trdijo drugače – pa adijo, solidarnost elitnih peres. Jaz pa ravno nasprotno in pri polni zavesti trdim, da tu ni kaj jokati za kakršno koli »enotnostjo«. Te je še preveč. Kakor en spol, ena spolna usmerjenost, en narod, en jezik. Česar si najbrž ne želimo več.

Vsaj jaz si, kljub občasnim napadom nostalgije po časih socialističnega samoupravljanja, ne želim več niti tistega bratstva narodov, s katerim so nas pitali že v osnovni šoli, v začetku devetdesetih pa se je v trenutku sesulo v prah, niti nekdanje enotnosti, ki je pomenila predvsem poveličevanje istosti, enoumja, monomiselnosti in v katerem predvsem ni bilo prostora za nikakršna odstopanja. Danes bi si morali privoščiti čim več razlik in disharmonije, po možnosti na spoštljivi distanci. Pravzaprav nam nikoli ni manjkalo toliko bližine, kolikor smo potrebovali zdrave distance. V PEN klub bi tako moralo vstopilo čim več »različnih, a odličnih«. Ciniki pravijo, da to sicer ni več tista elitna in spoštovanja vredna organizacija pisateljev, kakršna je bila nekoč. Jaz pa pravim: Nič hudega, kajti vse, kar ni več na visoko opevani ravni, skratka, kar ni več tako zelo posh, je vse bolj prazno in tako dovzetno za nove vsebine.

Če moja noga niti v sanjah ne bo vstopila v lezbični zakonski stan, verjetneje pa bo vstopila v PEN klub, pa zagotovo ne bo nikoli več vstopila v naš in vaš Cafe Open na Prulah, ki se je sredi aprila zaprl zaradi sicer formalnih razlogov, kot je nov mestni odlok o zgodnejšem zapiranju lokalov v stanovanjski soseski. V začetku aprila sem odpotovala v tujino, in ko sem se vrnila, Opna ni bilo več. Lezbične scene ni bilo več. Niti gejevskih prijateljev in aktivistov, ki so v tem lokalu praznovali svoje rojstne dneve, strejtovskih stalnih obiskovalcev, predrzno šaljivega natakarja Damjana in anarhistične natakarice Urške. To, da neki mestni odlok uniči nekomercialni, gejem in lezbijkam prijazni lokal, je seveda zgolj naključje – ali pa tudi ne. Vsekakor pa je to beda. In močno pogrešam svoje sestre vseh spolov in usmeritev. A smo res spet tam, kjer smo bile pred petimi in več leti, ko smo se pogovarjale, v katerem lokalu se bomo začele načrtno dobivati? Jezna sem!

Kar nam ostaja, je vsakoletna Parada ponosa. A pridete? Jaz grem. Nalašč. Na to parado, v kateri smo vsi sestre: lezbijke, geji, strejti, biseksualci, transi … Na parado raznolikosti in neenotnosti, saj si nismo edini niti znotraj same glbt-skupnosti, v kateri se še vedno najdejo taki in take, ki trdijo, da ta prireditev ni potrebna, češ da z razkazovanjem samo izzivamo. Hm, koga že? Demokratično družbo morebiti? Ali morda tuje strahove? Ali pa kar lastne? Lahko bi organizirali akcijo novačenja novih udeležencev in udeleženk: »Pridi na Parado in udari po svojem ali tujem strahu – za ceno enega sklatiš oba!«

Seveda so že tradicionalno neenotna tudi »zunanja« mnenja in merila o smiselnosti Parade. Samo ena skupina v okviru Parade si je v nečem enotna: to so moški v tangicah. Pa naj za konec tole pisarijo izkoristim za še en poziv oziroma lov. Nekoč sem že pozivala pedrski lobi, naj vendar naveže stike z menoj (in poskrbi za mojo kariero – seveda zasluženo), potem sem se užaljeno poskušala zateči k radikalnim feministkam, ki pa, žal, izzivajo samo določene, bojda intelektualne gospode. Danes pa bi želela objaviti še tale poziv:

»Iščem moške v tangicah, ki se baje vsako leto udeležijo Parade ponosa v Ljubljani, državi Sloveniji. Vi ste namreč zadnje upanje na pravo bratstvo in enotnost. Lahko mi pišete tudi z navadno pošto. Šifra: Sociologinja v boksarcah.«

Suzana Tratnik

Narobe, št. 25, junij 2013

www.narobe.si

25 Jun
2013

Otvoritev spletne strani

Spletna stran je bila objavljena 29.6.2013.