Archive from januar, 2014
7 Jan
2014
Posted in: Uncategorized
By    Komentarji so izklopljeni za Uniforma za krizne čase

Uniforma za krizne čase

i na piko

V poletni vročini mi je nekdo omenil, da je stanje izredno in da bo še huje. Tako kot je vse še slabše po vsakem novem letu, inflacija in drugi jezdeci gospodarske apokalipse močneje prigalopirajo vsako jesen po počitnicah. Namig pa je bil, da smo vendar v hudi gospodarski krizi – seveda tudi politični in vrednotni – in da bi se vsi morali bolj ukvarjati s tem, ne pa le z manjšinskimi vprašanji. Da je manj pomembno, kdo vse se je prikazal – na odru in pod njim – na letošnji Paradi ponosa. Pomislila sem – samokritično, kajti niso mi tuje Kardeljeve smeri razvoja političnega sistema socialističnega samoupravljanja – da bi lahko na tem mestu tudi sama obravnavala tehtnejše i-je na piko, ne pa da vohljam po skrivnostnem pedrskem lobiju, ki bi me lahko še obtožil krivih navedb, iščem tajno ložo radikalnih feministk ali pa moških, ki po ljubljanskih ulicah paradirajo v tangicah, pa niso maturanti.

Morala bi napisati kaj o krizi in kako se me je osebno dotaknila. Tu bom kratka: kdor se s kulturo ukvarja, tega kriza ne preseneti. Vedno je kakšna zadrega z izplačevanjem honorarjev, z novimi davčnimi zahtevami, z iskanjem dela – pa ne le za ta mesec, ampak po možnosti vsaj za kako leto ali dve vnaprej. Nekdanje plansko gospodarstvo z možnostjo petletk bi bil balzam za vsakega kulturnika in kulturnico, toda nismo več tam – zdaj smo prepuščeni trgu, kjer se moramo znajti s svojo sproščenostjo in kreativnostjo, kakor se pogoste bere v oglasih za delo. Takrat se vedno vprašam, le kdaj bo pri nas legalizirana marihuana in to na recept, za katero je znano, da spodbuja sproščenost in kreativnost, pa tudi izredno sposobnost za timsko delo.

To sem hotela reči, da sem sprva komajda opazila, da nas je užgala kriza. Me pa vseeno veseli, ker to pomeni, da sem očitno živela tudi v boljših in lepših časih, ko je še ni bilo. Sicer pa je kriza tudi priložnost za iskanje nečesa novega. Tako učijo psihološki priročniki. Kriza kot priložnost za osebnostno rast in prenovo. Za učenje novih poklicev, znanj, tujih jezikov, kuhanja eksotičnih jedi, borilnih veščin in življenjskih slogov. Če že ne morete spremeniti nič drugega, pa spremenite sebe. Nekateri spremenijo tudi spolno usmerjenost ali se celo odločijo za nekakšen tretji spol – ampak ne velja pretiravati, ne živimo v državi, kjer bi na tem področju vladala anarhija, tako kot v Nemčiji, prvi evropski državi, kjer bodo otroci, ki se bodo rodili po 1. novembru 2013, lahko imeli uradno priznani nedoločeni spol.

Meni bi se to zdela res velika priložnost, da bi si človek lahko izbral spol. Jaz bi si izbrala lezbičnega. Komur se zdi to obešenjaški humor, naj povem, da lahko to izbiro utemeljim teoretično in praktično. Francoska teoretičarka Monique Wittig je radikalno pretresla samo pojmovanje lezbištva in postavila drzno tezo, da lezbijka sploh ni ženska, saj ne izpolnjuje in ne upošteva pogojev, ki opredeljujejo žensko. Ženska je namreč vedno implicitno heteroseksualna – in tista, ki ni heteroseksualna, torej tudi ženska ne more biti. To je teoretična raven dokazovanja o lezbičnem spolu, ki smo ga tukaj utemeljili s pravim utopičnim lezbištvom.

Na praktični ravni pa na osnovi lastnih izkušenj trdim, da lezbični spol obstaja, saj so me na raznih koncih sveta prepoznali kot lezbijko, ne da bi kar koli vedeli o meni. Najprej pred leti v Amsterdamu, ko sva se s punco sprehajali po Rdeči četrti. Moški, ki je mimoidoče vabil na t. i. live-fucking show je kakor branjevec našteval, da ponujajo tudi medrasni in še marsikak seks v živo, ko pa je zagledal naju, je zavpil: »Imamo tudi lesbo-fucking show, v živo!« Naslednja prepoznava se je zgodila v Sarajevu, kjer sem bila z drugo punco ravno v času filmskega festivala. Ko sva šli mimo skupinice lokalnih fantov, je eden takoj ugotovil: »Vidi, vidi, lezbejke!« In ko sem bila s tretjo punco na počitnicah v Hurgadi v Egiptu, naju je komentirala skupina odraslih moških, čeprav sem razumela samo besedo »lesbian«. Če je Peter trikrat zatajil Jezusa, se meni godi bolje, saj je bil moj lezbični spol vsaj trikrat prepoznan.

Že slišim ugovore nekaterih, da tako getoziranje ni dobro za nas, kaj dobro, to je strup za zdravo integracijo v večinsko krizno družbo. »Zakaj bi zdaj lezbijke imele še svoj spol?« zaskrbljeno vpijete tiste in tisti, ki že tako niste zadovoljni, ker so si lezbijke (bržkone tudi geji …) menda preveč podobne med seboj – vse imajo kratke lase, vse nosijo udobne hlače, temna oblačila, hodijo tako … lezbično in pijejo pivo iz steklenice. Morale bi biti raznolike, tako kot večina heteroseksualk, ki imajo vse dolge lase, bolj vedre obleke, ženske torbice v pregibu komolca in pijejo pivo iz kozarca. Kajti uniformiranje menda ni dobro. Jaz bi o tem krepko razmislila, še posebej, ker ravnokar tečejo razprave o uvedbi obveznih šolskih uniform. Če to ni še ena krasna priložnost, da se izkopljemo iz krize izobraževanja in še česa? In damo učencem in učenkam možnost, da so vsi enako oblečeni, vsi enaki, kajti tako bodo samodejno imeli tudi enake žepnine, počitnice, domove in starše. Lahko se bodo zadovoljno kitili s šolsko uniformo, ki bo nedvomno razglašala tudi, kateri imenitni šoli ponosno pripadajo. Na desnici namreč ugotavljajo, da bodo tako zdaj zbezljana deca razvila občutek večje pripadnosti šoli, družini in državi. Ja, kaj ste pa mislili? Da boste pripadali predvsem sebi? Tako egoistično razmišljanje nas že ne bo pripeljalo iz krize. Modri starši bodo nedvomno zagrabili to priložnost in svoje otroke vtaknili v varčne uniforme, pa adijo, drage znamke oblačil. Pravzaprav ne bi bilo napačno, če bi tudi starše oblekli v uniforme – seveda ločene za mamice in očke, saj tukaj nismo v spolni anarhiji.

Ali pozna kdo šiviljo ali šiviljca, spol ni pomemben, ki bi mi sešila ali sešil praktično lezbično uniformo, ki seveda ne sme biti ženska? Potrebujem jo za vsakdanje priložnosti, kot so nakupovanje, sestankovanje, obiskovanje kulturnih, športnih in protestnih dogodkov, seveda pa tudi za lezbično in nočno življenje ter za potovanje po domovini in tujini. Sestava: vsaj 70 % bombaža. Konfekcijska številka: 38.

Narobe, št. 26, oktober, 2013